Logoterapijo (logos – smisel; logoterapija = zdravljenje z odkrivanjem življenjskega smisla) je razvil nevropsihiater dr. Viktor E. Frankl (1905 – 1997) in temelji na eksistencialni psihologiji in klinični psihiatriji. Gre za tretjo dunajsko psihoterapevtsko šolo (prva je psihoanaliza Sigmunda Freuda, druga je individualna psihologija Alfreda Adlerja), ki ima dolgo tradicijo strokovnega razvoja, formalnega izobraževanja terapevtov in mednarodne strokovne skupnosti. Logoterapija je znanstveno utemeljen humanistični psihoterapevtski pristop, ki združuje filozofske, antropološke, psihološke in empirične temelje ter pomembno prispeva k sodobni psihoterapevtski praksi – zlasti v kontekstu eksistencialnih vprašanj in iskanja življenjskega smisla. Njena pomembnost se izraža še posebej v času, ko posamezniki vse pogosteje izgubljajo razumevanje smisla lastnega bivanja in notranje usmerjenosti.