LOGOTERAPIJA

Logoterapijo in eksistencialno analizo, poznano kot tretjo dunajsko šolo psihoterapije (po Freudovi psihoanalizi in Adlerjevi individualni psihologiji), je v 30. letih prejšnjega stoletja utemeljil psihiater in filozof dr. Viktor E. Frankl, razvijali pa so jo mnogi izmed njegovih sodelavcev in učencev (Elisabeth S. Lukas, Joseph B. Fabry, James C. Crumbaugh idr.). Po svoji usmeritvi in predpostavkah sodi logoterapija v skupino t. i. eksistencialnih in humanističnih psihoterapij.

Izraz logoterapija pomeni »zdravljenje duševnosti z odkrivanjem smisla« (gr. logos – smisel, therapeuein – zdraviti). Človeku v stiski skuša pomagati pri aktiviranju njegovih osebnih duhovnih zmožnosti, da bi z njimi odkrival in udejanjal konkretne možnosti za uresničevanje smisla v svojem konkretnem življenjskem položaju.

Eksistencialna analiza (v slovenskem prostoru se uporablja tudi izraz »bivanjska analiza«) orisuje tisti del psihoterapevtske obravnave, v katerem je proces usmerjen v razčlenjevanje in razjasnjevanje posameznikove zavesti o človekovem duhovnem bivanju, ki se kaže skozi osebno svobodo in odgovornost.

Logoterapija in eksistencialna analiza temeljita na jasno opredeljeni podobi človeka, ki jo Frankl poimenuje dimenzionalna antropologija in ontologija. Slednja oriše človeka kot edinstveno in neponovljivo bitje treh razsežnosti, ki se med seboj dopolnjujoče povezujejo v eno celoto, in sicer 1) telesna ali biofizična, 2) duševna ali psihična in 3) duhovna ali noetična. Kot glavno motivacijsko silo človekovega bivanja opredeljuje voljo do smisla, ki usmerja človeka k odkrivanju smisla v sleherni konkretni situaciji njegovega bivanja. Z jasno opredeljeno teorijo smisla in vrednot osvetljuje dinamičen zemljevid možnosti izpolnitve smisla skozi tri strukture stvarnosti, in sicer ustvarjalne vrednote, doživljajske vrednote ter vrednote stališča.

Pri svojem delu se logoterapija in bivanjska analiza opira predvsem na naslednje specifično logoterapevtske metode: namerna nepozornost (derefleksija), nasprotna namera (paradoksna intenca), odmik od sebe, pogovor o odpiranju smisla, sprememba stališča, sugestivno urjenje volje in sokratski pogovor.

Logoterapijo je mogoče učinkovito uporabljati v individualni, partnerski, družinski in skupinski psihoterapevtski obravnavi.