Vsi, ki radi jih imamo,
nikdar ne umro,
le v nas se preselijo
in naprej, naprej živijo,
so in tu ostanejo.
Janez Medvešek
SLOVO
Dne 29. decembra 2021, mesec pred svojim 79. rojstnim dnem, je preminila doktorica znanosti, psihiatrinja in psihoterapevtka logoterapevtske smeri, dr. sc. Cvijeta Pahljina. To pomeni veliko izgubo tako za strokovne kroge, kot tudi za vse njene dolgoletne sodelavce, s katerimi in za katere se je razdajala.
Njeno posebno poslanstvo je bilo pomoč ljudem v duševni stiski. O tem veliko pove podatek, da je na pobudo sodelavcev SOS telefona Sopotnik, ki ga je tudi ustanovila, predavala na temo »Osamljenost in samomorilnost na Slovenskem«, in sicer v Dolgi Gori, 24. oktobra 2021, komaj dva meseca, preden jo je kratka bolezen iztrgala iz naše srede.
Znana je bila širokemu krogu poklicnih kolegov, prostovoljcem na telefonu, svojim študentom logoterapije in širšemu občinstvu, saj je večkrat predavala po Sloveniji, na Hrvaškem in v tujini, tako da je slovo od nje odmevalo že v več medijih, med drugim v medicinski reviji ISIS, v kateri je marca 2022 (str. 63–64) izšel nekrolog izpod peresa prim. Darje Boben Bardutzky. Ob njem se navdihuje tudi ta zapis.
V pričujoči strokovni reviji bi želeli izpostaviti nekoliko širši prikaz življenja, dela in osebnosti dr. Cvijete Pahljina, te izjemne psihiatrinje, ki je znala učinkovito spodbujati k dejavnemu zavzemanju za sočloveka.
Njen credo je bil, da je vsak človek enkratno in neponovljivo bitje, da je kamenček v mozaiku človeštva, in če tega kamenčka ni, mozaik ni popoln. Cvijeta je bila v tem mozaiku dragulj, ki je in bo še dolgo širil svoj lesk v prihodnost. Verjela je, da so naša dejanja kot kamenčki, ki jih vržemo v jezero. Res je, da potonejo, toda gladina ob njih vzvalovi, valovi pa se širijo in se vedno dotaknejo obale. Tako je Cvijeta širila svoje znanje, dobroto, ljubezen, nesebičnost vsepovsod, kjer je bila. Taki ljudje, ljudje z veliko začetnico, nikoli zares ne umrejo. Njena zapuščina bo živela naprej v poslanstvu njenih otrok, vnukov, pa tudi njenih študentov, ki nam je s svojim zgledom in s predavanji v času štiriletnega študija približala logoterapijo.
Cvijetino delovanje je segalo na različna področja. Obenem je nudila svojo pomoč kot zdravnica in psihiatrinja, v isti sapi pa si je nenehno prizadevala, da bi svoje znanje posredovala čim širšemu krogu sočutnih ljudi različnih poklicnih usmeritev, ki jih je usposabljala za svoje ožje sodelavce – prostovoljce.
Nepozabna bo ostala za klicalce in prostovoljce na telefonu v duševni stiski, za svoje paciente, ki jim je bila vedno na voljo v svoji zdravniški praksi, za udeležence duhovnih taborov v Žički kartuziji in še za mnoge druge, ki se jim je desetletja nesebično razdajala.
Marsikdo še sam ne bo vedel za vzrok svojega ravnanja, a bo morda pri tem odkril, da stopa po sledeh Cvijetinega dela, njene dobrohotnosti, modrosti, ljubezni in altruizma.
ŽIVLJENJSKA POT
Cvijeta Pahljina se je rodila 21. januarja 1943 na Rabu. Nanj se je vračala z veseljem in ljubeznijo, saj je trdila, da je zanjo to najlepši otok na vsem svetu. Že kot osnovnošolka je pokazala svojo odprtost za pobude v korist skupnosti. Ker šola ni organizirala zaključnega izleta, ga je za ves razred priredila sama.
Študij medicine je začela na Reki in ga končala v Zagrebu. Tu je spoznala svojega bodočega soproga, ki je prav tako študiral medicino. Po diplomi je nekaj časa službovala na Kosovu, kjer je oddaljene paciente obiskovala tudi na konju.
Pozneje, po poroki z Božidarjem Pahljino, zdravnikom splošne medicine, sta se skupaj preselila v Loče, ki so postale njun drugi dom. Tu sta dobila stanovanje, njen soprog pa službo družinskega zdravnika. V zakonu se jima je rodilo šest otrok, ki jih je Cvijeta vselej omenjala z velikim spoštovanjem in toplino. Kar trije so svoje poslanstvo našli v zdravstvu.
V nekem intervjuju Cvijeta svoj odnos do Slovenije opisuje takole: »V Slovenijo sem prišla pred več kot 40 leti s Hrvaške. Slovenija je moja druga domovina […] in je zelo lepa, predvsem pa je polna čudovitih ljudi. Vesela sem, da sem postala del te dežele. Počutim se kot most med dvema narodoma. Zelo rada gradim mostove med ljudmi. Mislim, da vezi, ki se prepletajo, lahko ohranjajo mir in pomagajo graditi zlato mrežo zaupanja.« (Novi glas, 28. novembra 2018)
Cvijeta se je odločila za specializacijo iz psihiatrije in bila dolga leta zaposlena v Psihiatrični bolnišnici Vojnik, pozneje pa je odprla zasebno ambulanto v Celju. V teh letih se je srečevala s perečo problematiko samomorov, ki je kot otočanka z Raba ni poznala. Zanjo je bil to kulturni šok, kot ga je sama imenovala.
V letih 1983/84 je s sodelavci izvedla anketo »Samomori v celjski regiji«, da bi pripomogla k odkrivanju različnih vzrokov tega tragičnega dogajanja pri posameznih družinah, tistih, ki jih je doletela izguba svojca, ker si je vzel življenje. Tako bi morda lahko vsaj v prihodnje preprečevali samomore na Slovenskem. Izsledke ankete (vključevala je samomore, ki so se zgodili v letu 1982) je obdelal takratni vodja statistike celjske bolnišnice, g. Ciril Kavčič. Že tedaj je bila Cvijeta Pahljina na tem, da bi ji univerza za te raziskave podelila doktorat, le še dopolniti bi bilo treba opravljeno delo. A sama je povedala, da se ji tedaj to ni zdelo potrebno. Pred njo so bile druge naloge.
TELEFONA ZA KLIC V DUŠEVNI STISKI
Z željo, da bi lahko pomagala obupanim ljudem, je leta 1986 ustanovila Klic v duševni stiski Celje, prvo društvo prostovoljcev za telefonsko pomoč v stiski, pozneje z imenom Klic upanja. (Pred tem je na pobudo prof. Leva Milčinskega leta 1980 začel delovati Klic v duševni stiski na Psihiatrični kliniki v Ljubljani.)
»Osamljeni, razočarani, žalujoči, ljudje z duševnimi motnjami in boleznimi, tisti s samomorilnimi težnjami ali v stiski zaradi drugih težav so lahko poklicali in bili deležni tople besede in brezpogojne sprejetosti. Lahko so izrazili stisko, se potolažili, našli novo upanje in se tako odvrnili od samomora.« Tako je strnil misli o plemenitih ciljih prostovoljcev, ki jih je povezovala in spodbujala Cvijeta, predsednik Zveze slovenskih društev za telefon v duševni stiski (STS) Samo Babuder v svojem poslovilnem govoru v Ločah. Več o tem zvemo tudi iz zapisa Nade Tržan Herman v spletnem časopisu zveze.
Leta 1994 je Cvijeta ustanovila Zvezo društev za telefonsko pomoč v stiski, v katero se je povezalo pet slovenskih društev z enakim poslanstvom. Danes šteje ta zveza skoraj 300 aktivnih prostovoljk in prostovoljcev. Leta 2020 so prostovoljci opravili nekaj manj kot 33.000 pogovorov s klicalci. Zveza je bila s pomočjo Cvijetinih prizadevanj leta 1994 na kongresu v Izraelu sprejeta v mednarodno zvezo za telefonsko pomoč IFOTES. Devet let pozneje, leta 2003, je bila Cvijeta soorganizatorka in strokovni vodja mednarodnega kongresa društev za klic v duševni stiski, ki ga je gostila Slovenija. Ljubljano je takrat obiskalo 600 udeležencev iz 23 držav.
ANEKDOTA IZ AACHNA
Zadnji kongres mednarodne zveze IFOTES, ki smo ga doživljali ob Cvijetini prisotnosti, je bil v Aachnu leta 2016. Tam smo imeli priložnost videti, koliko mednarodno priznanih strokovnjakov jo je poznalo. Poleg predavanj izkušenih psihiatrov in pretresljivih pričevanj smo si ogledali mestne znamenitosti. Sledeča anekdota osvetljuje Cvijetino pedagoško poslanstvo.
Sredi mestnega vrveža je Cvijeta namenila posebno pozornost iskanju trgovine, kjer bi si lahko kupila kemični svinčnik. Pa ne katerikoli. Na vsak način je moral biti zelene barve.
Vsi smo se čudili, čemu, a izkazalo se je, da ga je potrebovala za popravljanje nalog svojih študentov logoterapije. Naloge je imela s sabo, ker ji je bil vsak trenutek dragocen, in popravki z zeleno barvo naj bi študente manj prizadeli, kot če bi bili označeni z rdečo barvo. Rahločutnost, ki nas je še posebej ganila. Zvečer, na družabnem srečanju kongresa v Aachnu, pa nas je presenetila z živahnostjo svojih plesnih korakov, ko se je z nami vživela v ritem glasbe, kot zna le tisti, ki ostaja ne glede na leta po duhu mlad.
ŽIČKI TABOR ZA DUHOVNO RAST
Dr. Cvijeta Pahljina je iskala še druge možnosti za pomoč ljudem, ki iščejo globlje odgovore o smislu svojega življenja. Tako je leta 1998 ustanovila poletne tabore za duhovno rast v zapuščeni Žički kartuziji. V strokovnem pogledu velja poudariti, da je v vseh osmih tednih taborov (včasih tudi kak teden manj) psihološko delavnico vodila ali ona sama ali drug psihiater, klinični psiholog ali drug usposobljen in s socialnimi veščinami opremljen strokovnjak. Vključila je tudi terapevtsko vlogo umetnosti z likovno in glasbeno delavnico, ki so jo vodili poznavalci in ljubitelji tega področja. O duhovnih iskanjih pa so se udeleženci lahko pogovorili med biblično delavnico, ki jo je navadno vodil teolog. Poleg brošure ob desetletnici taborov, ki je izšla leta 2008 s prispevki udeležencev, je leta 2010 izšla tudi programska knjižica mednarodne konference o zgodovinskem pomenu Žičke kartuzije in viziji za prihodnost. V tej brošuri poleg zapisov različnih mednarodnih izvedencev zasledimo tudi prispevek Cvijete Pahljina v soavtorstvu s prim. Darjo Boben Bardutzky in teologom Davorinom Vrečo, dolgoletnima sodelavcema taborov.
Leta 2008, ob deseti obletnici začetka duhovnih taborov, je Cvijeta Pahljina ustanovila Zavod Žički tabor za duhovno rast, ki je akreditirani član Mednarodne zveze za logoterapijo in eksistencialno analizo – Viktor Frankl Institut s sedežem na Dunaju.
Žički tabor za duhovno rast je vsako poletje privabil različne skupine ljudi, ki so iskali notranji mir med razvalinami Žičke kartuzije. Tu so s pomočjo voditeljev različnih delavnic spoznavali svet duhovnosti, umetnosti in načine, kako se spopadati z izzivi, ki jih zastavlja življenje. Cvijeta je vztrajala na taborih vse do svojega poslednjega poletja. Vodila je psihološko delavnico, kjer je pogosto obravnavala krizna stanja in korake iz njih, možnosti boljšega sporazumevanja, pogoje za kakovostno partnerstvo in podobno. Pri tem je bila vedno polna idej, kako ovrednotiti vsakega posameznika, odkriti njegove talente, dobre lastnosti in v tem najti motivacijo za utrjevanje zaupanja vase, v druge in v višji smisel vsakega človeka.
V okviru Žičkega tabora za duhovno rast, ki ga je ustanovila, je od leta 2010 dalje vodila tudi izobraževanje novih logoterapevtov.
SVETOVALNICA »TU SMO ZATE CELJE«
»Cvijeta je veliko sodelovala tudi v svetovalnici Tu smo zate Celje, ki so jo odprli leta 2010 na osnovi ugotovljenih potreb po ponudbi preproste in hitro dostopne strokovne psihološke podpore ljudem v stiski« (Darja Boben Bardutzky, ISIS, str. 63).
Leta 2015 so v okviru projekta MOČ, ki ga je vodil NIJZ, obstoječi svetovalnici Posvet Ljubljana in Kranj ter svetovalnico Tu smo zate Celje nadgradili s šestimi novimi svetovalnicami.
»Sedaj je vseh svetovalnic že 18. Delujejo v vseh slovenskih regijah pod okriljem Centra za psihološko svetovanje Posvet v okviru Slovenskega združenja za preprečevanje samomora« (prav tam, str. 64).
Cvijeto so pogosto vabili, da bi o tej pereči temi predavala, pa tudi v obliki intervjujev predstavila širšemu krogu občinstva. Vedno se je prijazno odzvala, saj je doživljala kot svoje posebno poslanstvo ravno preprečevanje samomora. V nekem intervjuju, kjer se posveča tej temi predvsem pri mladih, pravi:
»Pred samomori nas varuje vera v enkratnost našega življenja. […] Če v trenutnem slabem razpoloženju sprejemamo odločitve, se lahko odločamo zelo narobe. Ravno to se večkrat dogaja pri mladostnikih. […] Pomembno je najti razloge, zaradi katerih bi živeli. Nekaj moraš imeti, kar te drži nad površjem, kar te vleče gor, kar ti pomaga, da splezaš na goro. […] Težave smo pripravljeni premagati, potrpeti, ker imamo cilj, ker vemo, zakaj želimo živeti. […] Z mladimi se je treba pogovarjati, kaj jim pomeni lastno življenje, kakšen smisel vidijo v njem, kaj želijo dati temu svetu, kaj želijo pustiti za seboj, kaj spremeniti, da bi bil svet zaradi njih lepši, boljši, bolj prijazen. […] V družinah in šolah bi se morali pogovarjati o tem, da se splača potruditi, da je življenje lahko zelo lepo, da je sleherno življenje izziv. Da nam omogoča, da naredimo nekaj, česar še nihče ni naredil. Preprosto potrebujemo več vere v življenje« (Novi tednik, 30. aprila 2010, št. 33, str. 8).
Cvijeta je bila do nedavnega zelo aktivna pri delu s klienti na telefonu. Bila je nepogrešljiva tudi na supervizijah, ki jih je bogatila s svojimi izjemnimi življenjskimi in strokovnimi izkušnjami.
LOGOTERAPIJA – ZDRAVLJENJE S SMISLOM
»V devetdesetih letih se je srečala z logoterapijo in eksistencialno analizo utemeljitelja logoterapije, dunajskega psihiatra Viktorja E. Frankla ter pri njegovi učenki, dr. Elisabeth Lukas, opravila subspecializacijo iz logoterapije. Prepričana je bila, da je njeno poslanstvo širiti logoterapijo, in leta 2010 je začela izobraževati prvo skupino logoterapevtov v Sloveniji« (ISIS, str. 63).
V okviru zavoda Žički tabor za duhovno rast, ki ga je ustanovila, je organizirala štiriletno izobraževanje iz logoterapije.
O tem pravi dr. Cvijeta Pahljina v nekem intervjuju takole: »Z logoterapijo sem se srečala proti koncu svoje poklicne in zdravniške poklicne poti. Filozofija Viktorja Frankla in tudi njegovi praktični prijemi so mi bili zelo blizu. Ugotovila sem, da sem temelje te filozofije že ves čas uporabljala. […] Pri V. E. Franklu ne gre le za teorijo, ampak na lastni koži potrjeno filozofijo. […] Živeti življenje do zadnjega diha, tudi takrat, ko nas postavlja pred težavne naloge, je odgovornost vsakega posameznika, ki prepoznava svoj lastni smisel v vsakdanjih dejanjih skrbi za druge, ki živi za nekoga ali za nekaj, ki z voljo do smisla išče razloge za vztrajanje tudi v najtežjih okoliščinah, kakor so bile za Viktorja Frankla izkušnje taborišča. Toda zazrt je bil v prihodnost, v naloge, ki ga čakajo in v katerih ni nadomestljiv, kot ni nihče drug. Več o tem je napisal v znameniti avtobiografiji Kljub vsemu rečem življenju DA« (Novi glas, 29. novembra 2018).
Ta spoznanja je začela Cvijeta sistematično širiti. Shemo izobraževanja je povzela po Institutu za logoterapijo in eksistencialno analizo «ABILE«, ki ga je vodila doc. dr. Elisabeth Lukas v Kremsmünstru v Avstriji, pozneje v Münchnu v Nemčiji. Študij je obsegal prve štiri semestre teorije (I. logoterapija kot teorija osebnosti, II. logoterapija kot preventiva kriznih stanj, III. O bolnem človeku – postavljanje diagnoze in zdravilne izkušnje logoterapije, IV. O trpečem človeku – kako obvladujemo neozdravljive bolezni in udarce usode). Nato dva semestra, V. in VI., praksa s supervizijo, seminarji vodenja pogovora, večdnevni praktikumi, praksa s klienti, na SOS telefonu ali drugje. Končno še VII. In VIII. semester – logoterapevtsko vodena avtobiografija.
Pri študiju nas je dr. Cvijeta Pahljina od prvega do zadnjega dne spremljala s spodbudno besedo in zgledom predanosti svoji življenjski nalogi. Izpiti so bili pisni, vmes seminarske naloge, diploma na izbrano temo pa ob koncu III. letnika. Četrti letnik je bil, kot rečeno, namenjen »delu na sebi« v obliki skupinske obravnave posameznih delov avtobiografije in individualnih pogovorov.
Sprememba stališča do preteklosti, posebno če ta ni bila lahka, odpira nove možnosti za prihodnost. Ravno v tem je še posebno zdravilen doprinos logoterapije.
V prvi letnik se je torej leta 2010 vpisala prva generacija študentov logoterapije. Šlo je za študij psihoterapevtske smeri, ki je bil prvi te vrste v Sloveniji. Vpisalo se je osemnajst študentov, ki so prihajali iz različnih poklicev, pester pa je bil tudi njihov starostni razpon, toda Cvijeta jih je znala povezati v homogeno skupino, ki je v štirih letih teoretičnega in praktičnega izobraževalnega procesa spoznavala čar in privlačnost logoterapije. Cvijeta je v Sloveniji omogočila študij devetim generacijam logoterapevtov; pet generacij je študij zaključilo, štiri so še v procesu edukacije. Obe predvideni diplomi je pridobilo 39 slušateljev, prvo pa osem slušateljev. Skupaj je bilo v izobraževanje vključenih 108 slušateljev.
LOGOTERAPIJA NA HRVAŠKEM – SIMPOZIJI V ZAGREBU IN V LJUBLJANI
Leta 2012 je dr. Cvijeta Pahljina začela z izobraževanjem logoterapevtov na Hrvaškem in tam nadaljevala z naslednjimi generacijami vsako leto, vse do leta 2021. Nastalo je več skupin bodočih logoterapevtov, ki so leta 2015 začeli izdajati tudi Časopis hrvatske udruge za logoterapiju z naslovom Logosfera. Tako na Hrvaškem kot v Sloveniji je posamezne generacije poimenovala z zaporednimi črkami abecede. Vsako leto so v Zagrebu priredili logoterapevtski simpozij, ki je s podobnim programom potekal tudi v Ljubljani teden prej ali pozneje.
Istega leta, to je 2012, je Cvijeta dala pobudo za ustanovitev Slovenskega društva za logoterapijo Logos. Društvo Logos se je kmalu po ustanovitvi včlanilo v Slovensko krovno zvezo za psihoterapijo, v kateri vseskozi aktivno sodeluje. Cvijeta je bila od samega začetka članica Strokovnega sveta SKZP in od leta 2020 tudi članica Izobraževalnega sveta SKZP.
Redno se je udeleževala logoterapevtskih kongresov v tujini, na katerih je aktivno sodelovala, večkrat na Dunaju, zadnja leta pa tudi v Moskvi in drugod. Ker so jo poznali uveljavljeni evropski strokovnjaki, so se radi odzvali na njena povabila in s svojo prisotnostjo oplemenitili logoterapevtske simpozije v Ljubljani in v Zagrebu, ki so z leti prerasli v širša strokovna srečanja z mednarodno udeležbo ter objavo predavanj v priložnostni brošuri. Vse je potekalo v okviru Franklove misli: »Družba ni zdrava, je pa ozdravljiva«.
Naj omenimo le nekaj uglednih imen, ki so se pojavila v brošuri prvega logoterapevtskega simpozija leta 2014 v Ljubljani na povabilo dr. Cvijete Pahljina: prof. dr. sc. Alexander Batthyany, predstojnik Instituta Viktor Frankl na Dunaju, prof. dr. sc. Zvezdan Pirtošek, dr. med, spec. nevrolog, predstojnik Kliničnega oddelka za bolezni živčevja, primarij Darja Boben Bardutzky, dr. med, spec. psihiatrinja, tedaj predstojnica oddelka za zdravljenje odvisnosti Psihiatrične bolnišnice Vojnik, in drugi ugledni gostje.
Leta 2015 je simpozij potekal s podnaslovom Vest – svoboda – odgovornost. Med predavatelji je bil tudi v Evropi in svetu znani avstrijski psihoterapevt, dr. sc. Harald Mori, ki se posebej posveča onkološkim bolnikom, obenem pa je eden redkih izvedencev v inovativni terapiji z delfini.
Leto 2016 je obeleževala tema Logoterapija in ljubezen. Ta simpozij je bil že tretji po vrsti, po zasnovi pa je preraščal v 1. slovenski kongres logoterapije in eksistencialne analize z mednarodno udeležbo, kot piše na zajetnejši spremni brošuri, v kateri so izšla tudi vsa predavanja. Med številnimi predavatelji je bila ugledna gostja, dr. sc. Heidi Schönfeld, naslednica Franklove učenke, dr. Elisabeth Lukas. Prisotna je bila tudi večja skupina aktivnih udeležencev – logoterapevtov s Hrvaške, med njimi prof. dr. Dubravka Miljkovič, ki predava na Učiteljski fakulteti v Zagrebu. Med slovenskimi izvedenci pa je predaval dr. Borut Škodlar, dr. med, spec. psihiater in logoterapevt, ter še mnogi drugi.
Četrto leto 2017 je bil simpozij namenjen temi Življenje v vsej njegovi raznolikosti, peto leto 2018 temi Zaupanje, šesto leta 2019 pa je simpozij izpostavil Dostojanstvo človekove osebe. Med uglednimi gosti iz tujine je bila tudi predavateljica mednarodnega slovesa Jutta Clarke z visoke šole Viktorja Frankla v Celovcu.
Simpozij v letu 2020 zaradi epidemije covida-19 ni bil izveden, predvidena tema je bila Vrednote kot pot k smislu. Za leto 2022 je dr. Cvijeta Pahljina predlagala razmislek o strahu. Simpozij bo tako nosil naslov Od strahu do notranjega miru (misel in obenem naslov knjige E. Lukas, ki je izšla letos v slovenskem prevodu).
DOKTORAT ZNANOSTI IN ČLOVEČNOSTI
Poleg medicine in logoterapije je bila njena velika ljubezen tudi nenehno izobraževanje drugih in sebe. Tako je v svojem 77. letu leta 2019 na zagrebški pedagoški fakulteti postala doktorica znanosti s področja logopedagogike. Tema njenega doktorata se je glasila: »Kako logoterapija pomaga učiteljem, da bi začutili veselje do svojega dela in življenja.«
Njena velika želja je bila, da bi se osnove logoterapije vključile na vse stopnje izobraževanja.
***
Vsi, ki smo imeli to srečo, da smo lahko bili del njenega življenja, smo nanjo zelo ponosni. Tudi tu nam je bila svetal zgled. Študentom logoterapije je omogočila, da smo se v živo srečevali z legendarno dr. Elisabeth Lukas, najzvestejšo učenko dr. Viktorja Frankla, ki bi ji zagotovo dejala: »Draga Cvijeta, ti nisi zgolj širila znanja logoterapije. Ti si logoterapijo živela.«
In prav zato, ker je logoterapijo živela, je s svojim zgledom prepričala mnoge, da ji sledimo.
Iskrena hvala za vse, kar si nam tako nesebično dajala. Vedno boš z nami, kot zvezda, ki je na zemlji prehitro ugasnila, toda na nebu žari in nam kaže pot.
Maja Krajnc, Martin Lisec, Tanja Rebula
CVET DUŠE
Življenje bilo je ujeto v nasmehe,
v toplino pogleda in blage besede,
z dejanji dobrote in smiselnim delom,
izpolnjeni dnevi so sijali v nebo.
Ljudem v podporo si gradila mostove,
nikoli preslišala klica v stiski,
mama, prijateljica, dušna zdravnica,
vselej s posluhom sprejela si nas.
Refren:
Ljubezen si nam dala,
pustila za seboj,
logoterapijo dogradila
v obstoj.
v teh časih z nami
v duhu bivaš zdaj,
v srca naša radost
vabiš iz onkraj.
S smislom v dejanjih v spominih nas bodriš,
skupnost povezuješ, odgovornosti učiš,
skupaj zdaj koraku pot utiramo,
v srcu skoz življenje te hvaležno nosimo.
Besedilo in glasba: Slavica Tesovnik, absolventka logoterapije
