Od 18. do 23. oktobra 2025 je v Antalyi v Turčiji potekal 5. mednarodni logoterapevtski kongres z naslovom LOGOS&PAX, Smisel in mir. V imenu našega Društva Logos smo se tokratnega svetovnega kongresa udeležili predsednica Strokovnega sveta Polonca Teršek, član Strokovnega sveta in voditelj študijske skupine David Srakar, članica Društva Logos in direktorica Inštituta za logoterapijo Ksenija Ramovš ter jaz kot predsednik društva. Na kongresu je sodelovalo okoli 250 logoterapevtov iz 25 držav, približno 130 pa jih je logoterapevtski kongres spremljalo prek spleta; dve skupini tudi v Sloveniji, ena v Celju in druga v Ljubljani. Spoštovani kolegi, hvala, da ste prišli, in verjamem, da ste tudi vi s tega srečanja kaj dobrega odnesli. Celotna vsebina in program kongresa sta dostopna na naslednji povezavi: https://logocongress.com/en.
Preden se dotaknemo vsebinskih poudarkov kongresa, bi radi poudarili, da je bila ena največjih vrednosti tega srečanja to, da smo se logoterapevti iz različnih držav osebno srečali in spoznali – spoznali, kako delujemo, na katerih področjih delujemo, in se med seboj povezali. Prav ta osebni stik in mreženje sta tisto, kar je vsemu skupaj dalo posebno dodano vrednost.
Udeleženci iz Slovenije smo res navezali veliko osebnih stikov – tako s predstojniki vodilnih logoterapevtskih institucij iz Evrope, Rusije, ZDA in Balkana kot s predavatelji in kolegi logoterapevti iz različnih držav. Spoznanje, da je logoterapija živa tudi v državah, za katere tega doslej sploh nismo vedeli, da tam obstaja, nas je posebej razveselilo. Te osebne navezave odpirajo nove možnosti za prihodnje sodelovanje z logoterapevti z vsega sveta – priložnost bo že na 11. mednarodnem logoterapevtskem simpoziju v Celju, 13. in 14. 3. 2026.
V nadaljevanju vam predstavljamo povzetke nam najbolj zanimivih predavanj s 5. svetovnega logoterapevtskega kongresa.
- Katharina Ratheiser, vnukinja Viktorja Frankla
Na začetku kongresa nas je nagovorila Katharina Ratheiser, vnukinja Viktorja Frankla. Že samo njena prisotnost je vzbudila posebno pozornost, saj prinaša s seboj osebno vez z izvorom logoterapije in obenem pogled nove generacije. V uvodu je poudarila, da sama ni logoterapevtka, temveč deluje na področju digitalne transformacije in izobraževanja odraslih. Kljub temu je bilo iz njenega nagovora čutiti, da logoterapijo zelo dobro pozna in jo globoko razume. Njene besede so odražale spoštovanje do dedove zapuščine ter hkrati razmislek o aktualnem pomenu logoterapije v današnjem svetu.
Katharina Ratheiser je zastavila vprašanje, ki ga logoterapija postavlja vsem nam, tako udeležencem kongresa kot logoterapevtom po svetu: Kako logoterapija danes nagovarja človeka in svet okoli nas?
V nadaljevanju je izpostavila tri ključne poudarke:
- Moč svobodne volje: Spomnila je na Franklovo misel: »Izberi svoj odnos, kadar ne moreš spremeniti situacije.« Prav ta sposobnost notranje svobode in odgovora na okoliščine je po njenem bistvo človekove dostojanstvenosti.
- Pomen interdisciplinarnosti: Logoterapija je dopolnilna psihoterapija, ki je ni mogoče zreducirati na eno samo znanstveno vejo – ne na medicino, psihologijo, psihoterapijo, teologijo ali filozofijo. Prav v prepletanju različnih pristopov vidi Katharina Radheyser moč logoterapije – tako v terapevtskem kot tudi v preventivnem smislu.
- Odgovornost za intelektualno interpretacijo: V času hitre in pogosto površne komunikacije je, kot je dejala, še posebej pomembno smiselno brati, razumeti in interpretirati informacije.
Ob koncu je spomnila na logoterapevte, ki jih ni več med nami, ter delila novico, da Franklovo stanovanje na Dunaju preurejajo v muzej. Zaključila je z mislijo, da »novo iskanje smisla vodi človeštvo v novo stoletje«.
Svoje razmišljanje je zaokrožila z vprašanjem, ki nagovarja čisto vse: »Kdo smo – in kaj dela naše življenje smiselno?«
V času številnih kriznih žarišč je po njenem mnenju še toliko pomembneje spomniti se Franklove ideje o monoantropizmu – ideje, da smo vsi pripadniki enega človeštva.
Zaključila je z besedami: »Srečujmo drug drugega z radovednostjo in spoštovanjem.«
- Elisabeth Lukas
Prek videopovezave nas je nagovorila tudi Elisabeth Lukas. Osrednja misel njenega nagovora je bila: »Mir in smisel — Pax&Logos«. Poudarila je, da hodita mir in smisel z roko v roki. Naloga vzgoje, je dejala, je pomagati ljudem, da prepoznajo svoj (po)klic – da se smiselno odzovejo na nalogo situacije, v kateri se znajdejo. V tej perspektivi je glas Logosa vedno glas transcendence. Smisel človeku omogoča konstruktivno razumevanje sedanjosti in prebudi občutek odgovornosti, ki jo v tej sedanjosti nosimo.
Dotaknila se je tudi vprašanja, kako odgovoriti na situacijo agresije. Odgovor, je poudarila, ni preprost. Smisel posameznika se lahko uresniči samo v skupnosti, kar postane še posebej očitno v težkih življenjskih okoliščinah.
Zastavila je vprašanje, ki še vedno odmeva: Kakšen bo prispevek vsakega izmed nas, skupin in skupnosti, ki jim pripadamo, k ustvarjanju smiselnega miru v sedanjem trenutku zgodovine?
- Alexsander Batthyany, Viktor Frankl center Dunaj
Tudi Alexander Batthyany, predstojnik Viktor Frankl centra z Dunaja, je spregovoril preko video povezave. Prisrčno je vse pozdravil in opravičil svojo odsotnost, ker skrbi za onemoglo mamo. Logos in Pax nista isto, sta pa močno povezana. Logos in pax nista isto, sta pa med seboj globoko prepletena. Mir brez smisla je krhek, smisel brez miru pa ne najde prostora, da bi se razcvetel.
Batthyany je opozoril tudi razliko med potrebami in vrednotami. Potrebe so spremenljive, odvisne od časa in okoliščin; prihajajo in odhajajo, odražajo trenutno stanje človeka in družbe. Vrednote pa niso časovno pogojene – so resničnosti, ki ustvarjajo človekovo notranjo in skupnostno realnost. Prav v tej razsežnosti vrednot je treba iskati poti miru.
Predstavil je štiri vidike, s katerimi lahko logoterapevti prispevamo k ustvarjanju miru v tem zmedenem in negotovem času:
- z udejanjanjem vrednote svobode,
- z zvestobo vrednoti odgovornosti,
- s prepoznavanjem smisla v osebnem življenju,
- ter z dejavno navzočnostjo v trenutku zgodovine, v katerem smo se znašli.
Ti štirje vidiki niso le terapevtski načini dela, temveč načini bivanja – povabilo, da mir postane sad svobodne in odgovorne odločitve za smisel.
- Svetlana Shtukareva, Značilnosti logoterapevtskega izobraževanja pri usposabljanju študentov in podiplomskih slušateljev
Svetlana Shtukareva, vodja Moskovske šole za psihoanalizo in logoterapijo, na kateri se izvaja akademski podiplomski študij logoterapije, je predstavila njihov način in potek študija logoterapije. Študij je naravnan razvojno. Na katedri za logoterapijo sodeluje 25 učiteljev. Ob njeni predstavitvi študija v Moskvi smo ugotovili, da izvaja slovenski Inštitut za logoterapijo usposabljanje iz logoterapije praktično in teoretično na zelo podobnih strokovnih in metodoloških izhodiščih ter da v procesu usposabljanja udejanja zelo podobne prakse.
Študij logoterapije na Moskovskem inštitutu za psihoanalizo in logoterapijo poteka že dvanajst let. Program temelji na povezovanju teoretičnega znanja, praktičnih izkušenj in osebnega razvoja študentov. Glavnina vpisanih je usmerjena v študij logoterapije, ki ga zaznamuje odprt dialog, medsebojno učenje in razvijanje logoterapevtskega načina mišljenja ter bivanja.
Študijski pristop je izrazito neakademski, a strokovno poglobljen. Poudarjajo pomen osebnega vključevanja in sodelovanja študentov, refleksije in izkustvenega učenja. Študentje aktivno sodelujejo pri predavanjih, delavnicah, praktičnih treningih in projektih, pripravljajo seminarske naloge, analizirajo primere iz prakse ter se vključujejo v prostovoljske in raziskovalne dejavnosti. Na ta način pridobivajo znanje, ki presega akademske okvire in se dotika njihove osebne poklicanosti.
V središču študijskega procesa je odprt dialog s študenti in z njihovo osebno izkušnjo. Program temelji na prakticiranju logoterapije kot življenjske drže – ne le kot metode pomoči, temveč kot načina bivanja in razumevanja človeka.
Uporabljajo različne metode: študije primerov, demonstracije in praktično usmerjene treninge, s katerimi spodbujajo razumevanje logoterapije »v živo«. Študenti se učijo na primerih iz vsakdanjega življenja, izkušenj in literature, med drugim skozi vprašanja, kot na primer: Kako bi logoterapevtsko obravnavali klasične literarne like? Ta slednji vidik je študijsko in razvojno zelo zanimiv tudi za naš proces izobraževanja.
Vsako leto program nadgradijo z novimi vsebinami. Med novejšimi oblikami sta Uvodni seminar v študij logoterapije in Poletni tabor logoterapije, kjer se logoteorija poglobljeno in izkustveno prepleta z življenjskimi izkušnjami.
V izobraževalnem procesu sodelujejo profesorji – učitelji logoterapije, ki izpolnjujejo visoke strokovne in osebne standarde. Učitelj logoterapije mora:
- temeljito poznati logoteorijo in teoretične osnove logoterapije,
- biti izkušen praktik, ki svoje znanje prenaša iz konkretne terapevtske prakse,
- imeti pedagoško in vzgojno usposobljenost,
- biti osebno zavezan logoterapiji in vanjo notranje verjeti,
- delovati mentorsko – spremljati, spodbujati in usmerjati študente,
- živeti logoterapevtsko držo, ki jo poučuje.
Učitelji so torej učitelji, praktiki in mentorji hkrati. Njihova osebna zavezanost logoterapiji predstavlja verodostojen temelj pedagoškega procesa.
Študij je praktično in razvojno usmerjen. Poleg teoretičnih vsebin vključuje metodologijo izvajanja individualne, partnerske in skupinske psihoterapije po logoterapevtski metodi. Pri tem poudarjamo, da ni bistveno le, katere metode uporabljamo, temveč kako jih izvajamo – v duhu spoštovanja človekovega dostojanstva in svobode.
Franklov jezik je zahteven in večplasten, zato njegova dela berejo skupaj s študenti, počasi in poglobljeno – od stavka do stavka. Le na tak način je mogoče resnično razumeti njegovo misel in jo prevesti v sodobno terapevtsko prakso.
Moskovski inštitut je zavezan razvoju logoterapije v duhu zvestobe in inovacije, poglabljanju korenin in razvoju krošnje drevesa logoterapije. To pomeni hkrati ohranjanje Franklovega izvirnega izročila ter ustvarjalno nadgradnjo njegovih idej v sodobnem kontekstu.
Prizadevajo si za mednarodno poenotenje študijskih standardov logoterapije in vzpostavitev enotnega kurikuluma, zasnovanega na programu Elisabeth Lukas, ki ohranja jedro Franklove misli. Pomemben poudarek namenjajo tudi usposabljanju učiteljev logoterapije, organizaciji skupnih tečajev in spodbujanju vseživljenjskega učenja.
Njihov cilj je ustvarjati prostor, kjer logoterapija ni zgolj predmet študija, temveč živa pot razvoja osebnosti in stroke. Z odprtim dialogom, izkustvenim učenjem in predano skupnostjo študentov ter učiteljev gradijo most med Franklovo miselno dediščino in potrebami sodobnega človeka – med koreninami smisla in krošnjo, ki raste naprej.
- Ksenija Ramovš, Razvoj metod za krepitev smisla v starosti in medgeneracijskih odnosov na osnovi logoterapije.
Na kongresu je s predavanjem nastopila tudi mag. Ksenija Ramovš z Inštituta Antona Trstenjaka in Inštituta za logoterapijo, predavanje je pripravila skupaj z možem dr. Jožetom Ramovšem, s katerim sta v okviru Inštituta Antona Trstenjaka skozi celoten življenjski lok sodelovala po strokovni, raziskovalni, znanstveni in osebni plati. Predavanje sta naslovila: Razvoj metod za krepitev smisla v starosti in medgeneracijskih odnosov na osnovi logoterapije. V predavanju je Ksenija naslovila izzive staranja prebivalstva v evropski družbi s pomočjo logoterapije, ki temelji na delu Viktorja Frankla. Avtorja sta poudarila pomen iskanja in uresničevanja smisla v starosti ter nujnost kakovostnih odnosov med generacijami. V Sloveniji sta v okviru Inštituta Antona Trstenjaka od leta 1992 razvila vrsto preventivnih programov, ki temeljijo na holistični antropologiji in logoterapiji.
Predstavila je metodo skupinskega socialnega učenja (učenje v skupini), ki temelji na osebnem učenju skozi izkušnje, dialog, spoštovanje dostojanstva in povezovanje teorije s prakso. Cilj metode je krepiti odgovorno svobodo, empatijo in komunikacijo skozi vse življenjske faze. Učenje poteka v skupini, osredotoča se na osebno zavest, izmenjavo pozitivnih življenjskih izkušenj ter pridobivanje novega znanja. Metoda se uporablja v preventivnih programih za kakovostno staranje, usposabljanju neformalnih oskrbovalcev, korporativnih in občinskih vodij ter pri izobraževanju logoterapevtov.
Poudarila je, da postavlja starajoča se populacija evropskim družbam štiri ključne izzive: zagotavljanje humane dolgotrajne oskrbe, spodbujanje zdravega staranja, gospodarsko vzdržnost podjetij in učenje novih oblik medgeneracijske solidarnosti.
Inštitut Antona Trstenjaka je razvil preventivne programe za kakovostno staranje in medgeneracijsko sobivanje, v katere so vključeni prostovoljci, družinski in drugi neformalni oskrbovalci ter lokalni skupnostni delavci.
Metoda skupinskega socialnega učenja (in-group social learning) je metoda, ki spodbuja osebno rast, empatijo, komunikacijo in povezovanje teorije z vsakdanjo prakso. Temelji na deljenju osebnih izkušenj in spoštovanju integritete vsakega udeleženca. Metoda je holistična in vseživljenjska, zajema fizične, mentalne in duhovne dimenzije ter medosebne odnose. Metoda, ki združuje logoterapijo in holistično antropologijo, se je izkazala za učinkovito pri reševanju izzivov staranja in medgeneracijskih odnosov. S svojo uporabo v številnih programih ter pri izobraževanju logoterapevtov prispeva k razvoju kulture smisla, solidarnosti in dostojanstva v starosti ter k bolj sočutnemu in smiselno bogatemu sobivanju med generacijami.
Inovativni pristopi logoterapije so ključni za kakovostno staranje, gradnjo medgeneracijskih odnosov in vključevanje v izobraževalne programe za logoterapevte.
Leta 2023 je Inštitut Antona Trstenjaka skupaj z Inštitutom Stopinje ustanovil Inštitut za logoterapijo z namenom usposabljana logoterapevtov ter raziskovanja in razvoja na področju logoterapije, s čimer je vsebinsko nadgradil svoje delovanje na področju logoterapije. Modularni način študija uspešno poteka, trenutno je v program usposabljanja vpisanih več kot 30 študentov, nenehno pa potekajo tudi seminarji, ki so odprti za širši krog zainteresirane javnosti (moduli B in C – https://www.logoterapija.si/koledar).
- Annabella Petri, Teorija sadežev (delavnica)
Na ustvarjalen in zabaven način je Annabella Petri (Mehika) izvedla zanimivo delavnico z naslovom Teorija sadežev. Ko smo v programu prebrali ta naslov, smo se spraševali, o čem bomo pravzaprav govorili, kaj bo vsebina delavnice.
Delavnica je bila izjemno dinamična, predvsem v smislu osebnega vključevanja in medsebojne interakcije. Začela se je s povabilom, naj si vsak zamisli, kateri sadež bi bil, in tako smo si vsak izbrali svoj sadež. Nato smo ta sadež narisali, povedali, kateri sadež smo, in opazovali, kako se razvija zanimiva dinamika: kdo je izbral kateri sadež, kdo ima rad določen sadež, komu je kateri neprijeten ali tuj.
Sledilo je oblikovanje skupin po izbranih sadežih, kar je odprlo prostor za pogovor o podobnostih in razlikah med nami. Razprava se je nadaljevala v smeri vprašanja, zakaj nam je kakšen sadež (ali torej človek, značajska lastnost, pogled) manj všeč – in kako to lahko razumemo brez obsojanja.
Delavnica je bila vesela, sproščena in globoka hkrati – čudovit način, kako na nenasilen, komunikacijsko sprejemljiv način spoznavati in sprejemati različnost.
Sporočilo, ki smo ga odnesli s seboj, je bilo preprosto in dragoceno:
Tudi če mi nek sadež ni všeč, to še ne pomeni, da ta sadež ni v redu.
- Nataly Lyaschenko, Good moments of the day (delavnica)
Večerni krog Good Moments of the Day je potekal ob koncu dneva, ki smo ga imeli povsem prostega: del skupine si je ogledal mestno jedro Antalye, drugi so bili ves dan na barki in doživeli morje, veter, sonce in pristne trenutke narave. Delavnico je vodila Nataly Lyaschenko (Rusija). Vsebina je bila namenjena temu, kar nas je tekom dneva nagovorilo in kar je pustilo v življenju neko vrednost. Po podelitvi je tekla nit k tisti zgodbi, na katero bi se lahko uglasil – poudarek na tu in zdaj in na hvaležnosti.
Derefleksijska delavnica je imela dva sklopa, ki sta se izkazala kot zelo dober način za refleksijo doživetega. V prvem krogu je vsak izbral en lep trenutek tega dne. Ne nekaj ogromnega, ampak nekaj čisto konkretnega in človeškega – in povedal, s katero vrednoto povezuje ta trenutek. To je bilo dragoceno, ker smo v resnici videli, da vrednote niso nekaj abstraktnega, ampak da se razodevajo skozi drobne, povsem stvarne trenutke.
V drugem krogu je vsak dal odziv na enega od udeležencev v smislu, kaj ga je nagovorilo v njegovi pripovedi, kaj se ga je dotaknilo, kaj se je v njem samem ob tem prebudilo. S tem smo dobili veliko medsebojne potrditve in čisto pravega dialoga. Ni šlo za analizo, ampak za odziv, za pristno človeško odzivnost.
Delavnica je udeležencem pomagala dojeti, kako nas lahko majhni, a dobri trenutki dneva pripeljejo bližje k naši notranji orientaciji, k smislu in k tistemu, kar je v resnici pomembno. In kako pomembno je, da smo čuječi v trenutkih vsakdanjosti.
- Magdalina Altavanska in delavnica Art logoterapija – ustvarjalna pot k smislu in notranji preobrazbi
Delavnica je bila nadvse nagovarjajoča, saj je zelo nazorno prikazala razhajanja in stičišča med psihoterapijo z umetnostjo in logoterapijo V. Frankla. Magdalina Altavanska (Bolgarija) je mag. psihologije, logoterapevtka, likovna/umetnostna terapevtka (ang. art therapist), ki v psihoterapiji uporablja umetnost kot orodje za simbolno komunikacijo in izražanje čustev ter drugih aspektov posameznikove osebnosti. Poudarek celotne delavnice je bil na povezanosti umetnosti in logoterapije skozi posamezna skupna področja, kot so: varen prostor, odmik od samega sebe, dostop do nezavednega v duhovnem, samooblikovanje, opolnomočenje, samopreseganje.
Predavateljica je umetniško ustvarjanje in delo metaforično opisala kot »ogledalo reflektiranja notranjega sveta posameznika«. Umetnost je tista, ki deluje v duhovni dimenziji posameznika in ustvarja most med človekovim zavednim in nezavednim. Skozi umetniško izražanje lahko dostopamo do skritih sporočil, ki nam dovolijo doživeti globlje izkušnje v našem osebnem življenju. Tekom delavnice je predavateljica podelila teoretični uvod in izvedla za udeležence tri umetnostno izrazne vaje predelave osebne izkušnje:
1) »Potovanje k smislu«, kjer smo bili udeleženci po posameznih korakih popeljani k risalno ekspresivni upodobitvi, odkrivanju in preokvirjanju izbrane osebne vsebine prek šest pripovedniških faz zgodbe (junak, naloga/poslanstvo, izzivi/ovire, pomočniki/podpirajoči viri, željena sprememba/cilj, uvid/pridobljena modrost). Narisane faze smo udeleženci v parih nato drug drugemu ubesedili in si jih izmenjali.
2) »Osmišljanje skozi nezavedno izrazno risanje«, kjer smo udeleženci izkustveno raziskovali proces neposrednega oblikovanja simbolnega smisla skozi utelešeno nezavedno ustvarjalno izražanje ter njegovo nadaljnjo kognitivno obdelovanje s pomočjo vesti in odkrivanja smislov, ki jih upodobitev zrcali posamezniku.
3). »Jaz, ko aktivno, konstruktivno in dobrohotno prispevam k skupinskemu procesu predelovanja vsebin«, kjer smo bili udeleženci povabljeni, da skozi prizmo derefleksije risalno upodobimo del samega sebe, ki temelji na talentih, notranjih močeh in svobodni izbiri deljenja ter dajanja le teh v procesu vzajemnega celjenja in samopreseganja. To upodobitev smo nato ubesedili s tremi ključnimi besedami, jo podelili ostalim udeležencem ter jo zalepili na skupinski kolaž, v katerem sta se slikovno zrcalila edinstvenost in neponovljivost slehernega udeleženca ter njegovega osebnega doprinosa k skupinskemu procesu predelovanja osebnih vsebin.
Izkušnja celotne delavnice je bila res izjemna.
- Cynthia Wimberly, In kaj ima s tem smisel?
Cynthia Wimberly (USA) je poudarila, da je v jedru logoterapevtske misli prepričanje, da je vsak človek unikaten – nihče ne more imeti enake konstelacije izkušenj, vrednot ali potencialnih prispevkov svetu. Ta globoki občutek enkratnosti ni zgolj stvar osebnosti ali okoliščin, temveč eksistencialno dejstvo, ki oblikuje sam smisel posameznikovega obstoja. Ko povabimo ljudi, da prepoznajo in sprejmejo svojo edinstvenost, s tem ne počastijo le svojega življenja, temveč stopijo tudi v stik z edinstvenimi odgovornostmi in priložnostmi, ki jih lahko uresničijo samo oni.
Prepoznati enkratnost pomeni razumeti, da so posameznikovi odzivi na trpljenje, njegovo odločanje in njegovo sprejemanje odgovornosti neponovljivi in enkratni. Z ustvarjanjem okolij – na primer v preventivnih programih ali v programih intervencije – kjer lahko posamezniki na varen način raziskujejo svojo nenadomestljivo vrednost, logoterapija opolnomoči posameznika, da odkrije smisel, ki je intimno njegov. To predstavlja temelje za posameznikovo avtentično rast, saj postane sprejemanje lastne edinstvenosti vir moči in klic k delovanju v svetu.
Na podlagi teh izhodišč se je dotaknila dveh različnih populacij, s katerimi dela: učencev v javnih šolah ter moških, ki so napoteni v obvezni program BIPP (ang. Batters’ Intervention and Prevention Program – Program intervencije in preventive za povzročitelje nasilja). Nanizala je svoja razmišljanja, kako lahko logoterapevtski koncepti omenjenima skupinama pomagajo pri prepoznavanju lastne vrednosti.
- Hesha Gizatulline, Metaforična pot v logoterapiji
Predavanje Metaforična pot v logoterapiji psihologinje Hesha Gizatulline (Rusija) je bilo izjemno zanimivo in navdihujoče, saj je osvetlilo razmeroma neobdelano področje povezovanja metafore z logoterapevtsko prakso. Predavateljica je na pregleden način predstavila teoretične temelje metafore iz tradicionalnega jezikoslovnega in kognitivnega vidika (oblikovane, improvizacijske, dialektične, konvencionalne, osebne metafore) ter jih povezala z logoterapevtskim pristopom.
Posebej dragocen se nam je zdel poudarek na vlogi metafor kot logo-namigov (ang. logo-hints (Fabry)) ali ključnih besed (ang. keywords (Lukas)) v terapevtskem procesu — torej kot izrazov, ki terapevtu pomagajo prepoznati klientovo željo, voljo in namero po odkrivanju smisla. Ideja, da lahko metafore razkrijejo omejujoča prepričanja ter hkrati služijo kot orodje za preoblikovanje stališč v smeri smisla in notranje svobode, odpira številne možnosti za nadaljnje raziskovanje in praktično uporabo v logoterapiji.
- Vaska Mitrova, Iz pepela v smisel: logoterapija in smiselna orientacija sredi Kočanske travme
Vaska Mitrova je psihiatrinja iz Skopja (Severna Makedonija). V predavanju je obravnavala globoko kolektivno travmo, ki jo je doživela skupnost v Kočanih, Severna Makedonija, po tragičnem požaru v diskoteki 16. marca 2025. V Požaru je umrlo 65 oseb, povečini mladih. Kočani imajo okoli 25.000 prebivalcev, približno toliko kot občina Krško. Poleg umrlih je bilo veliko mladih poškodovanih: izgubili so vid, prste, roke, noge, vdihavali so strupene pline, bili so opečeni. Vseh mladih je bilo v diskoteki okoli 700. Za Kočane to konkretno pomeni, da praktično ni družine ali posameznika, ki ne bi bil osebno, od blizu, prizadet ob tem tragičnem dogodku. Vsak ima koga v ožji ali širši družini, ki je umrl, bil poškodovan ali pa bil na dogodku in je preživel, vendar nosi s seboj travmo. Tragedija je res povzročila kolektivno travmo v Kočanih in v celotni Makedoniji.
Podrobneje se je posvetila ključnemu logoterapevtsku izzivu: kako iskati (in nekoč najti) smisel po takšni tragediji? Izpostavila je akutne stresne reakcije, povišano tveganje za razvoj posttravmatske stresne motnje (PTSM) pri preživelih in očividcih ter pojav jeze (vključno z duhovno jezo) in krivde znotraj skupnosti. Ugotavljala je, da ponuja logoterapija Viktorja Frankla ključen referenčni okvir: načela »volje do smisla«, svobode volje in tragičnega optimizma odpirajo poti, po katerih lahko posamezniki in skupnost uravnavajo žalovanje, obup in jezo, sprožajo procese zdravljenja in odkrivanja smisla ter krepijo kolektivno odpornost.
Analizo je razširila tudi na kritičen vpliv sistemskih etičnih zablod in institucionalnih odzivov. S povezovanjem tudi osebnih vpogledov v travmo – kot zdravnica je bila aktivno vključena v proces neposrednega reševanja ranjencev in v poznejše procese psihiatrične, psihoterapevtske in psihosocialne pomoči – se je z logoterapevtskimi izhodišči zavzela za celosten, na smisel usmerjen pristop k spodbujanju odpornosti in eksistencialnega blagostanja prizadetih skupnosti.
V osebnem pogovoru je povedala, da se resnični proces zdravljenja kolektivne travme še ni začel, ker je trenutno v ljudeh še preveč nakopičene jeze in nemoči. Meni, da bodo božično-novoletni prazniki ponovno silovito odprli rane izgube, kajti stoli za praznično mizo – če bo praznična – bodo prazni …
- Za sklep
Za zaključek tega poročila naj omenimo še večerni dogodek drugega dne kongresa z naslovom Dance of the World. Predstavniki posameznih držav smo bili povabljeni, da bi predstavili kakšen svoj tradicionalni ples. Slovenski udeleženci se pred odhodom v Antalyo nismo počutili prav poklicane, da bi na primerni ravni predstavili slovenske plese. Zato smo organizatorjem vnaprej poslali posnetke slovenskih ljudskih plesov Akademske plesne skupine France Marolt. Kdo bi znal bolje kot oni!?
Toda glede na ozračje v dvorani tistega večera, po plesnih nastopih tolikih držav, smo tik pred zaključkom pristopili do Heshe, glavne organizatorke, in prosili za spremembo. In res – uspelo nam je! Namesto vnaprej pripravljenega posnetka smo tehnično uredili in na visokih decibelih predvajali Avsenikovo Golico, največkrat predvajano instrumentalno skladbo na YouTubu. Vse smo povabili na ples polke in tako ustvarjalno prispevali k zaključku večernega programa: z Golico, skupnim plesom, veliko smeha, spontanosti in radosti. Večer je bil zelo uspešen, sproščen in izjemno zabaven.
Toliko o utrinkih s V. svetovnega logoterapevtskega kongresa, ki je potekal v Antalyi od 18. do 23. 10. 2025. Če vas zanima še kakšna podrobnost več, bomo vsi udeleženci z veseljem z vami podelili vse, kar smo si zapomnili in kar je ostalo v naših srcih. Logoterapija je lepa in velika zgodba!
In kaj reči za sklep? Dvoje.
- Upam, da bo kmalu znano, kje in kdaj bo naslednji svetovni logoterapevtski kongres (govorilo se je o Španiji v letu 2027). Spodbujam vse člane Društva Logos, da se ga udeležimo v čim večjem številu.
- Vse, ki se ga bomo udeležili, vabimo k aktivnemu sodelovanju s strokovnim prispevkom ali kratkim referatom. Letos je na kongresu predavala mag. Ksenija Ramovš, iz interventov drugih predavateljev in iz neformalnih pogovorov z udeleženci pa smo ugotovili, da lahko tudi slovenski logoterapevti s svojim znanjem in izkušnjami obogatimo svetovno logoterapevtsko sceno.
Naključja se dogajajo …
Dovolite, da z vami podelimo še resnični dogodek s poti nazaj, ki naj kot anekdota ostane v analih Društva Logos. Iz Antalye smo se v Ljubljano vračali preko Istanbula. Imeli smo dva leta, Antalya–Istanbul in Istanbul–Ljubljana. In, glej ga šmenta, let iz Antalye je zamujal dobro uro in pol. Ko smo pristali v Istanbulu, je bilo do vzleta letala za Ljubljano samo še 25 minut. Kako veliko je istanbulsko letališče, tisti, ki ste že bili tam, veste, tisti, ki pa še ne – govorimo o kilometrih hodnikov in tekočih stopnic … Ko smo pristali, smo na vso moč tekli, prehitevali ljudi, naredili vse, da ujamemo povezavo … Nihče od nas ne pomni, kdaj je toliko časa tako sprintal. Rezultat: let je bil ob 18. uri, a ko smo ob 17.49 pritekli na vrata za vkrcavanje, je bilo že vse pospravljeno, vkrcavanje je bilo zaključeno, letaliških delavcev ni bilo več nikjer. Preprosto se nismo mogli vkrcati. Pristojni so nam samo prijazno rekli: »Too late – tomorrow morning.« Z drugimi besedami je to pomenilo, da smo zamudili let za Ljubljano. Tako smo prespali še eno noč v Istanbulu. Naslednje jutro, 24. oktobra, smo se potem le srečno vrnili v Ljubljano.
In zanimivost, ki je za v anale slovenske logoterapije? Čas našega prihoda na zapečatena vrata za vkrcavanje za let v Ljubljano – 23. oktober, ob 17.49 – je bil točno ista minuta, ko je Državni zbor Republike Slovenije prvič v zgodovini Slovenije potrdil Zakon o psihoterapevtski dejavnosti! Naj ostane zapisano za slovenske logoterapevtske in psihoterapevtske anale! 😊
Na TEJ POVEZAVI lahko najdete drsnice predtavitev.
Avtorji prispevka: mag. Martin Lisec, mag. Ksenija Ramovš, David Srakar, Polonca Teršek
