Društvo Logos Cvijeti v slovo
Ali je možen študij, porojen iz sočutja do trpečih? In ali ni logoterapija še posebej izšla iz duševne stiske, ki kliče po smislu? A tudi nemoč tistih, ki bi želeli pomagati trpečim, lahko povzroča bolečino…
»Kdo zna noč temno razjasnit’, ki tare duha?« se s pesnikom Prešernom sprašujejo veliki duhovi človeštva.
Na to vprašanje je z vsem svojim življenjem odgovarjala naša neutrudna sopotnica, psihiatrinja dr. Cvijeta Pahljina. Vedela je, da je logoterapija Viktorja Frankla tista izmed modalitet v psihoterapiji, ki ji je posebno blizu, saj pristopa k človeku tudi kot duhovnemu bitju, torej zajema vse njegove razsežnosti, tudi vprašanje vesti, odgovornosti, preseganja sebe.
Tako se v teh trenutkih slovesa v imenu Društva Logos in v osebnem imenu z vso hvaležnostjo spominjam dne, ko sem dve leti po končanem študiju propedevtike pri SKZP zvedela za možnost študija logoterapije na Slovenskem, ki ga je ravno tistega leta ustanovila naša nepozabna vzornica Cvijeta Pahljina.
Naša, to je prva skupina študentov logoterapije, je začela prihajati v Konjice, kjer smo štiri leta prejemali veliko več kot znanje. Druženje z dr. Cvijeto je bilo samo po sebi terapevtsko, prežeto s človeško toplino in neizmerno skromnostjo, saj je znala ovrednotiti vsak naš korak. Vsakemu izmed nas je že vnaprej zaupala, tako da je pregnala negotovost in strah, da morda ne bi bili kos tako zahtevni nalogi, ki smo se je lotevali. Od prvega dne se je obračala na nas z besedami: »Vi kot bodoči logoterapevti….« in nas že vnaprej sprejemala kot sebi enakopravne, čeprav smo bili začetniki, marsikdaj še sami sredi notranjih viharjev. Toda ob tako iskrenem in ljubečem pristopu, kot je bil Cvijetin, so se namesto dvomov v lastne sposobnosti kazale vedno nove priložnosti, kje lahko z logoterapijo iščemo rešitve iz na videz brezizhodnih položajev, kako naj pomagamo – najprej sebi – , da bi kot učitelji, kot medicinsko osebje ali v kateremkoli poklicu našli tudi v težavah smisel, se naučili videti dobro in si prizadevali za skupno dobro sredi na prvi pogled nepremagljivih ovir. Tako smo ob Cvijeti zoreli za boljše medčloveške odnose, v katerih si prihajamo naproti v vsej različnosti, v vsej edinstveni poklicanosti vsakega posebej.
Prehitro so nam minevala ta štiri leta študija logoterapije pri dr. Cvijeti Pahlljina, saj je vse gradivo prej sama pripravila, prevajala iz nemščine, prinašala in svetovala knjige, nam predvajala krajše spodbudne filme, se pogovarjala z nami na večdnevnih druženjih, ki so pomenila obvezni praktikum, večkrat v Žički kartuziji ali na njenem rodnem otoku Rabu, druge skupine pa tudi v samostanu na Kamporju, na Mirenskem gradu, na Bledu ali pri Sv. Jožefu v Celju. Vse to je bila obenem neprecenljiva izkušnja osebnega srečevanja s Cvijeto. Z njo smo se pripravljali na izpite, nato pa, včasih po pošti, prejeli skrbno popravljen pisni izdelek s pohvalnimi ali vsekakor spoštljivimi pripombami. Njen izjemen pedagoški čut je bil del njene čuteče narave, a tudi njenega dodatnega izobraževanja na Učiteljski fakulteti v Zagrebu, kjer je leto pred smrtjo opravila tudi doktorat.
Ob koncu našega štiriletnega študija logoterapije, prvega v Sloveniji, je sledila slovesna podelitev diplom nam in nato poznejšim generacijam, trenutek, ko je bilo ob glasbenem sporedu in pogostitvi, večkrat s Cvijetinim jabolčnim in češnjevim zavitkom, praznično in ganljivo – tako kot v tem trenutku slovesa:
skupno smo prispeli na cilj, do tiste najgloblje skrivnosti, kjer ljubezen do življenja, ki jo je širila naša draga Cvijeta, prestopa prag večnosti in se pretaka v Ljubezen z veliko začetnico, tisto, ki ne mine, ampak ostaja z nami vse do dne, ko bomo tudi mi dozoreli za večnost. Do tedaj pa nas čakajo še zahtevne naloge, ki jih bomo skušali opraviti tudi s tvojo duhovno dediščino in zgledom, draga Cvijeta, saj slišimo od čisto blizu tvoje prepričljivo zagotovilo: »Vi kot bodoči logoterapevti…«
V imenu Društva Logos se zahvaljujem za vse, kar smo prejeli od Cvijete, obenem pa se zahvaljujem njeni družini, da smo smeli tudi mi postati del vas, širše družine, ki želi z delčkom Cvijetinega srca v sebi širiti zaupanje, da je ljubezen močnejša od smrti.
V teh trenutkih, ko z Vami delimo žalost ob slovesu, Vam izražamo občuteno sožalje z željo, da bi Vas spremljala in navdihovala njena duhovna bližina.
Tanja Rebula v imenu Slovenskega društva za logoterapijo Logos
