2. CVIJETINA BRALNA ZNAČKA LOGOTERAPEVTOV

Cvijetin Bralni klub logoterapevtov organizira Cvijetino bralno značko logoterapevtov,
od 25. 6. 2026 (dan državnosti) do 10. 10. 2027 (15 let Društva Logos)

K sodelovanju vabimo logoterapevte, študente logoterapije, člane Slovenskega društva za logoterapijo – Logos, prijatelje logoterapije in vse, ki vas logoterapevtska literatura navdihuje in vam pomaga na življenjskih poteh.

Tik preden začnem brati zgodbo, me vselej spreleti in se vprašam, ‘Ali se bo danes zgodilo?’ Ne vem, ker tega nikoli ne vem vnaprej in globoko v duši mi je pravzaprav vseeno. To, kar me žene je možnost, ne gotovost, neke vrste stava. In lahko mi porečete, da sem sanjač ali norec ali karkoli že, a jaz verjamem, da je vse mogoče. Zato ji ponovno, prav kakor vsak dan, začnem glasno brati iz zvezka v upanju, da se bo čudež, ki je zadnje čase smisel mojega življenja, ponovil. In morda, morda se bo res.« (Nicholas Sparks: Beležnica)

Knjiga v terapevtskem smislu lahko pomaga, če njen avtor verjame, da obstajajo poti, kako se lahko obdržimo nad kaosom, in če ima svoje bralce dovolj rad, kadar je lahko prijatelj duše: poštena, odkrita, vzpodbudna, tolažilna, navdihujoča – takšni so pač prijatelji. (Elisabeth Lukas: Priveži svoj voz na kakšno zvezdo)

Iz moje samotne, grenke mladosti,
vse polne ponižanja, polne bridkosti,
se svetijo tiho tvoje očí;
v nelepem življenju sled Neizrekljivega,
sredi večne smrti sled Večnoživega,
luč neugasljiva sredi večne nočí.
(Ivan Cankar: Erotika/cikel Helena)

Kaj bi bil človek, če ti je težko
biti človek? Postani obcestna
svetilka, ki tiha razseva
svoj sij na človeka.
Naj bo, kakor je, ker, kakor je,
vedno je on s človeškim obrazom.
Bodi mu dober, temu človeku,
in nepristranski kakor svetilka,
ki tiho obseva pijančev obraz
in vagabundov in študentov
na cesti samotni.
(Srečko Kosovel)

Človek komunicira s sočlovekom in svetom predvsem po besedi in le v besednem stiku se znajde na specifično človeški višini. Človek je človeku človek po besedi, ali še krajše: človek je po besedi človek. (Anton Trstenjak: Skozi prizmo besede)

Vsak gre sam svojo pot življenja, od rojstva v smrt. Sam mora vse nositi, vse trpeti. (Zofka Kveder: Njeno življenje)