CVIJETINA BRALNA ZNAČKA

CVIJETINA BRALNA ZNAČKA ZA LOGOTERAPEVTE, 29. 12. 2022 – 29. 12. 2023

Mislim, torej sem – Cogito, ergo sum

Čutim, torej sem – Sentio, ergo sum

Berem, torej sem – Lego, ergo sum

Bralni klub Društva Logos organizira Cvijetino bralno značko za logoterapevte, 29. 12. 2022 – 29. 12. 2023. K sodelovanju vabimo logoterapevte, študente logoterapije, člane Slovenskega društva za logoterapijo – Logos in vse, ki vas logoterapevtska literatura navdihuje in vam pomaga na življenjskih poteh.

O zdravilni moči branja razmišlja tudi angleški pisec in kritik Holbrook Jackson (1848-1948), ki ga navaja v svojem delu Frank Furedi Moč branja (2017), kjer Jackson pod vprašaj postavlja označevanje branja za zastrupljujoče in poudarja njegove terapevtske in zdravilne lastnosti: »Če že jemljemo pomirjevala, so v ta namen knjige boljše kot tablete.« Jackson se ni izogibal zdravstvenim analogijam, pač pa jih je hotel osvetliti s stališča bralca. Pri obravnavi »literarnih toksinov« je zagovarjal uporabo zdravega razuma: »Knjige so kot hrana; vsako živili vsebuje nekaj strupenega:  breskev ima cianovodikovo kislino, rabarbara ima oksalno kislino, čajni listi imajo taninsko kislino, celo paradižnik in krompir vsebujeta nekaj škodljivega, in vse to so nevarnosti, ki jih moramo obvladati, da ne bomo stradali. Tako kot premagamo strupe s skrbnim prebiranjem in znanjem, tako se moramo naučiti predelati tisto vsebino v knjigah, ki nam koristi, in izločiti ono, ki nam škodi.«

Elisabeth Lukas (2015) o zdravilni moči branja pravi, da »določenega besedila, ki je lahko še tako modro, ne moremo predpisati kot zdravilo in graditi na njegovem delovanju. Njegova zdravilna moč bo prišla do izraza, če bo oseba, ki je za to besedilo odprta, prišla v stik z njim v za to primernih trenutkih. Takrat se lahko zgodi ognjemet, eksplozija.«

Lukasova (2015) pravi »da so strastni bralci že nagnjeni k temu, da so srečnejši ljudje. Gotovo ne zato, ker bi jim bilo prihranjenih več udarcev usode, ampak prej zato, ker so se zaradi stalnega branja naučili težave in nadloge smiselno vključevati v svoje življenje, saj so v stalnem stiku z miselnim in slikovnim svetom knjig postali zrelejši ljudje. S tega vidika bi lahko bralno kulturo imenovali tudi dnevna terapija brez terapevta.«

Na tem mestu Lukasova (2015) navaja tudi Franklovo ugotovitev, da »prava knjiga ob pravem času je mnoge obvarovala pred samomorom. V tem smislu nudi knjiga resnično pomoč za življenje – in tudi za umiranje.«

(Elisabeth Lukas: Izviri, ki napajajo življenje s smislom. Kje lahko zajemamo moč. Ljubljana: Novi svet, 2015.)